Mogoče se komu zdi, da v svojem blogu uporabljam preveč slik in premalo besedila. Po mojem mnenju slika pove več kot 1000 besed, zato jih tako rada objavljam. Sem pa tudi nora na slike, slikanje, gledanje slik, zato jih tudi rada delim z vami na blogu.
Pa še k malo bolj globoki temi, danes sem se dobila s svojo najboljšo prijateljico, je šla narazen s svojim fantom, pol letu in pol, in je seveda čisto sesuta. Res ne vem kaj je v zraku, da gre toliko parov narazen. Jaz vsem privoščim srečo v ljubezni, ampak nekaterim nikakor ne uspe. Jaz na srečo nimam teh problemov, sem srečno v zvezi že 3 leta in svojega dragega ne zamenjam za nobenega. Je vse kar sem si želela, in že več. Mogoče res zvenim kot zacopana najstnica, ampak to nisem, pri svojih letih in izkušnjah v ljubezni vem kdaj je tisto pravo, in sedaj je, takšni občutki, ki jih nisem še nikoli prej čutila, metuljčki v trebuhu preden se vidiva, skupno načrtovanje prihodnosti in pa to, da me je sprejel takšno kot sem, z vsemi mojimi napakami, ampak me še vedno neizmerno ljubi, kar čutim z vsakim njegovim poljubom, objemom, z vsako malenkostjo, ki jo naredi zame. Se včasih prav vprašam s čim si zaslužim takšno pravljico? Mogoče zaradi svoje preteklosti, nesreče v ljubezni? Karkoli že je, jaz sem temu hvaležna, pa naj bo to usoda ali naklučje, da sva se spoznala, 1.10.2008, ko sem ga prvič zagledala, ne bom pozabila nikoli. Kot da bi že takrat vedela in začutila, da je on pravi, tudi on me je takoj opazil, vendar so tisti dan padli samo pogledi. Jaz "inšpektor"-kot mi moj rad reče, pa sem ga seveda izbrskala na myspace-u (preko enega skupnega kolega), mu pisala in tako sva se naslednji dan zmenila za čaj. Jaz sem se ravno v tistem času selila iz Ljublane nazaj domov, tako da kaj preveč nisem pričakovala, sem si pa želela. Napisala sva veliko sms-ov, čvekala preko msn-a, preden sva se ponovno videla, bil je oktober, mrzel, s svojimi kolegi je bil na metelkovi, tam sva se prvič dotaknila, grela drug drugega, v slovo me je objel. Čez par dni, 15.10.2008, sem šla prvič k njemu domov, ko sem prispela na postajo, sem dobila prvega lupčka, na lička. Mislim, da sva takrat že oba vedela, da je tole med nama veliko več kot le prijateljstvo, zato me je kar direkto vprašal, če bi bila njegova in če bi preizkusila ljubezen na daljavo. Naj tu povem, da je med nama 70 km, on živi, dela in študira v Ljubljani, jaz pa sem do letos poleti študirala v Celju, tako da najin čas so vikendi in jih vsak teden zelo težko pričakujeva, vedno odštevava, ko je sreda si vsak teden rečeva, da se pojutrišnjem vidiva, in vse tako do petka, dokler ne odštevava še zadnje ure. Vikedni pa tako ali tako vedno prehitro minejo. Ampak nama uspeva. Vse bližje sva uresničitvi najinih skupnih ciljev, niso še zelo blizu, ampak se o vsem zadnje čase veliko pogovarjava, kako naprej? Bom dobila redno službo? Kje bova živela? Je vse to kar breme zame, ker ne vem kako in kaj, rada bi skupno stanovanje, ampak kaj ko ni financ, z eno plačo si ne moreva pa nič pomagati. Potem se pa čudijo, da mladi ostajajo doma pri starših, kot da imajo kakšno drugo izbiro? Razen, če kje ne podedujejo hiše ali pa imajo zelo premožne starše, jim drugega res ne preostane.
To bi bilo za danes vse, bo počasi čas da grem v posteljo.
Še 7 minut do petka, bova lahko rekla, da se danes vidiva<3
Lahko noč:)
Stay in love! :)
ReplyDeleteHvala, bom<3
ReplyDelete